Zakaj šolske ocene niso pravo znanje?

Zakaj so standardizirani testi (pogosto) boljši pokazatelj znanja kot šolske ocene?

Šolske ocene – tiste črke ali številke na spričevalih – imajo v našem izobraževalnem sistemu ogromno težo. Usmerjajo nadaljnje šolanje, vplivajo na samopodobo učencev in staršem sporočajo, kako uspešni so njihovi otroci.

A kaj, če te ocene pogosto niso tako zanesljiv pokazatelj dejanskega znanja, kot si mislimo? In kaj, če so standardizirani testi, kljub vsem kritikam, v nekaterih pogledih boljši barometer?

Poglejmo si problematiko inflacije ocen in zakaj je iskanje objektivnejših meril znanja tako pomembno.

Ko ocene izgubijo stik z realnostjo: Problem inflacije

Eden največjih izzivov pri zanašanju na šolske ocene je pojav, znan kot inflacija ocen. To pomeni, da povprečne ocene sčasoma naraščajo, ne da bi nujno prišlo do sorazmernega povečanja dejanskega znanja učencev.

Kaj nam kažejo podatki?

Ta trend je opazen že dlje časa, še posebej očitno pa je postal v zadnjih letih:

• Presenetljiv pojav med pandemijo COVID-19: Medtem ko so številne analize pokazale znatno izgubo znanja pri učencih zaradi motenj v šolanju, so šolske ocene v istem obdobju dejansko narasle! V nekaterih sistemih je delež nezadostnih ocen drastično upadel, povprečne ocene pa so se zvišale.
• Dolgoročna neskladja: Že pred pandemijo so raziskovalci opažali, da povprečne zaključne šolske ocene počasi naraščajo, medtem ko rezultati na obsežnih, standardiziranih preverjanjih znanja ostajajo na enaki ravni ali celo rahlo upadajo.
• Primer iz prakse je zgovoren: Ni redkost, da precejšen delež dijakov, ki v določenem predmetu, kot je na primer algebra, prejmejo solidno oceno (npr. prav dobro), na standardiziranem zaključnem izpitu iz iste snovi ne dosežejo praga, ki bi potrjeval dejansko obvladovanje snovi.

Zakaj je napihovanje ocen škodljivo?

Inflacija ocen ni le statistična zanimivost; ima resne in škodljive posledice za učence in celoten izobraževalni sistem:

• Lažen občutek varnosti: Visoke ocene lahko učence in njihove starše zavedajo v prepričanje, da je znanje trdno, čeprav obstajajo pomembne vrzeli. To lahko vodi do napačnih odločitev glede nadaljnjega izobraževanja.
• Postavljanje učencev v položaj neuspeha: Če učenci napredujejo v zahtevnejše programe ali na višje stopnje izobraževanja brez zadostnega predznanja, se tam pogosto srečujejo z velikimi težavami, frustracijami in povečanim tveganjem za osip.
• Prikrivanje sistemskih pomanjkljivosti: Če ocene ne odražajo realnega stanja, se zmanjša pritisk za potrebne izboljšave in reforme v načinu poučevanja in vrednotenja.
• Omejevanje prihodnjih možnosti: Najbolj skrb vzbujajoče je, da lahko napihnjene ocene prikrijejo dejstvo, da se učencu zaradi pomanjkljivega temeljnega znanja nezavedno zapirajo vrata do kariernih poti, ki zahtevajo trdno podlago, zlasti na področjih znanosti, tehnologije, inženirstva in matematike.

Standardizirani testi: Korak k večji objektivnosti?

Kljub temu da standardizirani testi niso brez napak in so deležni številnih kritik, ponujajo določene prednosti v primerjavi s potencialno subjektivnostjo in variabilnostjo šolskih ocen.

Prednosti standardiziranega pristopa

• Enotna merila za vse: Glavna prednost je, da standardizirani testi poskušajo oceniti znanje vseh udeležencev po enakih kriterijih, ne glede na to, katero šolo obiskujejo, kdo je njihov učitelj ali v kateri regiji živijo. To omogoča objektivnejše primerjave.
• Manjša dovzetnost za lokalne vplive: Ker jih običajno pripravljajo in vrednotijo zunanje, neodvisne institucije, so manj podvrženi pritiskom okolja (npr. pričakovanjem staršev ali šolske uprave po visokih ocenah).
• Osredotočenost na ključna znanja: Dobro zasnovani standardizirani testi so naravnani na preverjanje temeljnih konceptov in veščin, ki so ključnega pomena za nadaljnje učenje in razumevanje širših področij.

Odpor do objektivnega merjenja in njegove korenine

Zanimivo je, da odpor do objektivnega merjenja znanja, ki ga standardizirani testi vsaj delno predstavljajo, včasih izvira iz globljih filozofskih prepričanj.

Nekatere smeri v izobraževalni teoriji, kot je radikalni konstruktivizem, poudarjajo subjektivnost znanja do te mere, da zanikajo možnost njegovega objektivnega merjenja. Če je vsaka realnost zgolj posameznikova konstrukcija, potem tudi ocenjevanje te "realnosti" postane problematično.

Takšna stališča lahko nehote prispevajo k okolju, kjer se objektivnim merilom pripisuje manjši pomen, kar lahko še dodatno spodbudi inflacijo ocen.

Potrebujemo transparentnost in odgovornost

Cilj ni poveličevati standardiziranih testov kot edinega zveličavnega merila znanja. Imajo svoje omejitve, lahko so stresni in ne zajamejo celotnega spektra učenčevih sposobnosti. Vendar pa v sistemu, kjer postajajo šolske ocene vse manj zanesljiv pokazatelj dejansko usvojenega znanja, ponujajo pomembno zunanje, objektivnejše sidrišče.

Ključnega pomena je, da si prizadevamo za:

• Večjo transparentnost pri ocenjevanju: Jasno razumevanje, kaj določena ocena pomeni in kako se povezuje z dejanskim obvladovanjem snovi.
• Kritično vrednotenje informacij: Tako učenci kot starši bi morali biti ozaveščeni o fenomenu inflacije ocen in ne bi smeli slepo zaupati, da visoka ocena avtomatično pomeni odlično znanje.
• Smiselno uporabo različnih oblik preverjanja: Standardizirani testi so lahko koristno diagnostično orodje, če se uporabljajo premišljeno in v kombinaciji z drugimi oblikami formativnega in sumativnega ocenjevanja.

Končni cilj mora biti zagotoviti, da imajo učenci trdne temelje znanja, ki jim bodo omogočili uspeh. To pa zahteva iskren in čim bolj objektiven vpogled v to, kaj resnično znajo, ne le kakšne ocene imajo na papirju.